Samojed in vprega; raztros novic

Stanja sveta:

Ovalno obdana ovojnica nojevega jajca, kot kadar se srečata dva premlada človeka, da bi se poljubila. Zaslišiš ropotanje sosedove drvarnice, nekaj se je prevrnilo, nikogar ni v bližini, precej dobro razumeš to burno vreme v pozni pomladi (kje, kdaj je zdaj to?), ki se, usmrčena, z rdeče omočenim rilcem sesede na sveže oprano preprogo, ravno prav, da še dočaka zorenje ranih plodov v podrasti. Kruh, ja, butelj, kruha nimamo, tarnajo v istih zlogih berači in metaforiki, pa tudi semen nam manjka, ker v razpokanem betonu ne bo zraslo več nič novega. Zakaj se strinjajo, prosjaki in abstraktneži?

Manjvrednostni kompleks v zatonu:

Gledam, kar ustvarjajo, ti, vedno mlajši in na drobno z vonjem nove smole prepojeni, ampak ne objokujem svojih zaostankov. Škoda je vode za umivanje brkov! Škoda je, seveda, tako smejati kot zgražati se nad nabijanjem kladivc na samoraslih, lastnih kvadrastih tribunalih. Več luči, ne pa te italijanske škatle, no. Niti toliko ni več brezmadežne slasti posredi, da bi uspel zaželeti rosnim zmagovalcem, motorjem njihovim naoljenim dobro, četudi v preletu, hitreje, vseeno pa brez temnih lis ali nevidne podkožne gobavosti. Vse, kar vidim od igralk in igralcev slovenskega, morda pa tudi tujega gledališča (ali filma) zadnje čase, je boljše od mojih pričakovanj. Usta se jim razpotegujejo v vedno drugih diagonalah, noge jim uvijajo slikovite enačbe znotraj imperativa sekunde, dasiravno jih nihče ni učil, kako se zvirati v pospešek navdahnjenosti ... na žarečih odskočnih stezah - nobena ni moja, tvoja takisto ne - se borim s predpogoji in brzovlakom posledic, stojim na tem mestu, vkopan kot stalingrajski ostrostrelec, in opazujem te tuje, lepe loko-motive, kadar drdrajo v različne dežele. Na severnem kotu sanj jih, te raznolike izseljence iz pritličnih koč izmislekov, pričakuje trdna, zlikana noša, poleg debele nogavice in dozoreli hlebec sira, to je na severu, v sredici azijski jim po glavah skačejo nabrušeni kosi železa, se postavljajo navpično in čakajo, da se bodo na njih v prostem padu razrezale tenčice bosporskih devic, to je na azijskih planjavah, dalje - v kreolskih otokih jih pričakuje bobnjava izvotljenih dreves, ki se tik ob največjih vodah pogovarjajo z drugim koncem sveta. Namakati noge na drugo stran, se pravi. Vse razen tega mnogoobličnega pogovora narodov tone v prostor, kjer deklarirano zmagujejo drugi in kjer so lastne bitke vnaprej pozabljene, izvzemši digitalni števec mrtvih. Kamor koli potuje voltaični tramvaj onih drugih, hitri mestni dostavnik razmišljujočega mesa, vedno je zaobjeto nekaj, česar ne morem razvozlati. Jih ne razumem več? Izrisuje se mi s svinčnikom postavljena skica z izbuljenimi očmi, ki v naravno polnem kotu preiskujejo vse in se čudijo vsemu živemu. Zakaj iz učenca vedno postane učitelj?

Borzni trg krvožilja:

Spet je v sedmih kratkih dneh odšel nekdo in prišel nekdo drug. Veselje iz dveh različno označenih malh. Pa ni, da bi človek zato postavljal čakalnico, kje pa, na tem mestu se ji celo odrekam in zahtevam samo en velik zvočnik, po katerem bo tišina predirno sikala svoj oddavna umazani zven, dnevno. Si moreš predstavljati, kakšna tišina bo šele nastala, če ne boš več zdržal - tišine? Ha! Kozarec vode zvrni, pa se boš vrnil med žive. Od dobrega požirka lahko podaljšaš vprašanje za en meter ... eee ... mesec.

Povzetek sveta stvari:

Nekaj novih izdanih plošč, povzetoprevzeto zavedanje osamelosti, znano dejstvo, kot tisti suhi bor v kakšni kekčasti bajeslovni odzadnji sliki. Kuga, ki se je pod pretvezo maščevanja tlačene in izkoriščane narave razrasla v pristanišče princev in v vladikavkaške kučme. Med zaljubljenima sibirskima tigroma raste dve leti star plinovod, kot pankrt brez obraza. Trem prijateljem, japonskim sumoborcem, stoji posredi in nad glavami mongolski rival, ki jih prekaša v silovitosti in bukovo zategnjeni kultiviranosti. Nihče se nikomur nima namena več priklanjati, ker se prostor vedno bolj oži, več kot se rodi ... ljudi. Hehe. Obenem pa se plodijo zidaki v komorah izbire, vogelni kamni, ki spominjajo bolj na ločevanje odpadkov kot na prvi poljub.

Poskus izhoda:

Vseeno vmes obstajajo žonglerji, slečeni naivci, navzkrižni burkeži, vsak je svojemu sosedu neuradna bergla in uradna vzhičenost. No, pardon, to so utrinki, pernati kometji repi kosmatih vicev so iz tako zelo zelo tolsto obloženih ponvic pobrani, da je vsak nedeljski pridanič željan vzeti kepo mlade zmesi in se po lepljivih prstih svaljkati do zarana, ko bo po razigranih, nič hudega želečih prstih samo še nerazločna svinjarija. Žgečkamo se po zadnjičnem znoju, da nas manj srbi, z ušesnim maslom tvorimo grahke in jih stresamo po umitih, vitkih, enakomerno rebrastih hrbtih devic, igramo se z besedami - in nam je manj hudo.

Sklepni psalm:

Opomba prevajalca je edinole ta, da je množina nekakšen izgred piščeve domišljije - in ne kakšne stranske reakcije psihoaktivnih snovi. Včasih zadostuje že, da izhoda ne opaziš. Spet drugič je zadosti psalm iz obdobja blaženosti. Which is now.

SKLEPNI PSALM: POSVET

Še vedno bi s tabo hodil po istanbulskem bazarju,

še vedno bom s tabo poslušal barda iz Azərbaycana,

še vedno bi te rad pokril, ko se tvoj polmesec odsvitne skozi sipki kremen,

nakloniti hočem breg, kjer so se potovke oguljenih ramen sprehajale med nama,

pustiti torej, da se raztogotijo in ukinejo in poležejo po dnu brezčasja.

Še zmeraj moram misliti papir na tvoji nagnjeni mizi,

kakor da se niso nikdar rodile vladarske družine,

ki bi zapovedale izumrtje pergamenta ali vznik svinčenega žezla,

mehak si, mehak, jezik, kadar te pregibam,

nepoklicana prideš kot samotni posvet s perzijskim šahom,

figure z ovratniki, take brez, take z grivami, take z nizkimi čeli,

a usedeš se kot kublajkanski naslednik, še ne pravih let, na zvrhano vrečo veličastnih pisem,

nisem jih pisal, da bi se potem pretepal s preostalim, črnim črnilom,

nisem ti pisal, kakor bi zasuk sončnega života zapovedal,

želel sem samo nasititi hijene, ki so se smukale okoli trdnih nog

mlade zebre, kot si bila ti, ne da bi se osvajalci delali norca iz tvoje

druge vsakdanjosti in hodili po tebi,

marveč da bi te lev, vržen sredi nagnitih sekvoj, s svojo mogočno šapo

ustrojil, da postaneš tudi ti majhen moški in velik nasmeh.

Ko se smeji levinja, padajo kamene strele z neba

in zebre nimajo več zavetja ne pod listi lapuha v celinskih hribih

ne pod starimi lokvanji pod ožiljem Kisagate,

niti pod anatolskimi nadstreški ali stebri iz Petre v pustinji

ni več zavetja za izgnano žival.

Potem, ko se zvečer prikaže Antares, si predstavljaj, kaj bo,

če dočakaš, da se najbližja zvezda spremeni v polnočni obisk

z vsem svojim tovorom, vsemirskim človečnjakom, ki ti bo prišel samo povedat:

izvezla si dostojno obleko za svoje vstajenje.

Blagoslovljen bodi tvoj bazaltni oltar

in edinole s petjem ozaljšana, v polnem cvetu starih carjevičev ob poti odrasla radost.

Táko široko krilo naj izvrže odgovore.

Pomagal ti bom šivati, če se Odisej prej ne vrne, pijan od hoje, in sam ne razveže statve njihovih zaobljub.

Podolgovat pogled na zlatorogovo smrt je pomirjujoč, kar pozabiš, da iz zebre, ne iz rogatega skakalca, rastejo svetlikajoče se rože iz žive skale.

Post-festum-zlom-borze-emotikonov-in-delnic

Lahko se utrga nihalo - ali pa pride do bolj drastičnih posledic. Dvojina pogleda nerazdružljivo sije, še pomniš, ko sva razbijala čeri brez kladiva, dvojina je ostala enaka, najsi zamišljena kot umetni satelit, kot dihotomni razporek med ritmom moškega in tonom ženske - ali pa celo kot dvoglavi poživinjeni kan, vzhodnjak, nepopustljivi azijski stezosledec, ki straži stezo v čisto navaden zoološki vrt. Tam bi se lahko ljubila, če bi bilo kaj haska od tega. Opice bi pobliskavale z zvedavimi očmi, strelice bi letele, resničnosti bi se zamajale in iz raznoterih ovinkov zgnetle najino trzajočo geometrijo. Opice, samo malo nižje pri Darwinu, se gibljejo po izbrušenih, britvasto ostrih skalah v odročnih predelih planeta. Tem delom, ako so kdaj bili, tučasovno ne zmorem izbrskati ne naziva ne koordinat.

Pogled v prevelike oddaljenosti je nepredstavljiv, izgleda narisan. Zato ne utrujaj s skrivnostnim molčanjem.

Ti kakor da prideš, morda si celo ženska, udariš me po rebrih z vso silo, čeravno praviš, da se celo še zadržuješ, ti rokomavh potlačeni ti, in me okličeš za prevaranta in rogonosca, natikalca jelenovih naglavnih krošenj in kar je še takih reči. V stiski, v kakšrno me s tem ženeš, sanjam o škoromatih, ki jim tik pred večerno zarjo iz zasede otroci snemajo maske. Prija mi, pravzaprav, da me podrezaš ravno zdaj, ko se je nebo spustilo nizko in še nižje, da lahko od blizu gledam v sojeniško zapletene klobke niča, vrzeli, in napetih konopcev, premic in tangent in mimobežnic. Pred mano je spet nova predstava, sedim pred njo kot opazovalec iz izstreljene sonde, pred mano igrajo nič drugega kot pesem "Doctor Honoris Causa", ki jo je mnogo let nazaj posnel Joe Zawinul. Navdiha je preveč, da bi se dalo pisati. Spomnim se svoje srednješolske profesorice matematike, ki je imela malo prekratko zgornjo ustnico, da bi skrila vse svoje zloščeno belinkaste zgornje zobe, in zato se mi je od odboja in ogromne planjave prazne table in grmenja robatih formulesk zameglil um in sem pogrnil na celi črti. Nekaj je treba pogrinjati, se pregovarjam, vendar je bolje, da to niso laneni prti za zlate poroke nego da so izpiti iz matematike. Od urejenosti, od področja, kjer ni avtoritet, rane bolj in dlje pečejo, od razmetanega sesutja, od sociologije, bolijo, zdaj pa - kaj ti je ljubše?

Vse je kot prvih nekaj strani Strindbergovega Inferna, naklepni konec in podčrtaj, da bi se lahko nad nizkim nasipom dvignil tisti podarjeni, drugi rojstni dan. Danes.

Poglej jezike, ki jih govoriva, midva. Toliko jih je, enega nikjer, kjer bi se lahko izognil podajanju dokončnih izjav - vsi me prehitro ukanijo in podzavesti je kar vse prav, z vsem se strinja. Kakor da me morajo vsi mogoči vratarji naenkrat držati, da ne obrnem plošče do konca. Mnogi od teh vratarjev so na moji lastni plačilni listi. Kako sem lahko zamenjal kos mesa za prazna vedra, zaobrnil tisto naftno ploščad, da mi sedaj skozi ožilje tlačilk prezračena voda kaplje na čelo. Zmrznila bo, preden dospe, ker se okoli mene širi nepredirna oborina hladu. Preveč časa sem preživel med lepimi ljudmi in pokvaril sem jih, kakor pokvari italijanski avtomat dobro mleto turško kavo. Zgodi se skupaj zmašeni, okrvavljeni protiučinek.

Predolgo sem bil med lepimi ljudmi, da bi jim pozabil nadeti imena. Poneumil sem se, da bi lahko preživel. Prej sem bil samo slabo izobražen, zdaj sem kakor en zasilni bebček.

"Roberto Zucco," je nekdo zaklical z odra, "tako ti bom povedala zadnjič tvoje ime, preden ga pozabiš in se za zmeraj posloviš od okorne stvarnosti. Tešče in okorele so bile moje noge, Roberto, ko bi morala dati iz sebe svojega zlodeja, ko bi ti morala svojo nedolžnost podpisati s krvjo in obnovljenimi garjami na ustih. Vendar nisem mogla drugega, kot da sem naju z runsko volno skrila pred pogledi obiskovalcev, tistih, ki so plačali karto, in zaspala na tvoji stegenski mišici."

Danes praznujem sončni vzhod, ki se ga skozi sneženje ne bo niti zapazilo, takoj zatem pa praznujem, da iz pipe neprekinjeno prihaja voda. Četudi ne bo nobene več. Do zahoda bom čakal. Hec, hec. Saj ni take sorte, pomisel in in izmislek moj, oba sta nekje na ravni tistih nedotaknjenih tropskih plemen, ki smo se jih ljudje dotaknili zgolj s helikopterji in teleskopskimi objektivi fotoaparatov. Ni treba daleč, da najdemo zunajzemeljska bitja, ne.

Že dolgo nisem storil česa pametnega in poštenega. Ta konec tedna sem obiral oljke (ali klatil olive, kakor vam je ljubše). A ni zanimivo, da lahko tako racionalno nameščeno gibanje, ponavljajoče in včasih živce žroče žrmljasto - napravi nov red? Kot bi razčesaval drevesne žile in obenem urejal svoje lasišče.

Želim si, da obirate plodove, da to počnete dolgo. Kadar vmes ne razmišljaš, iztuhtaš. Dolge so posledice izogibanja dežju brez dežnika.

Satie in Jesih imata tudi urnik

Sveže stisnjen domač jabolčnik počiva v steklenem vrču z visokim, ozkim grlom. Mravlje lezejo ven, ampak ti tega ne vidiš, ker stopaš skozi podolgovato kuhinjo v temi. V sobi, kjer si postal zatem, je v vtičnici zataknjena velika vešča, njena krila so v barvi somraka napol prosojna. V tisti sobi je umrlo dvanajst tvojih pradedov, medtem ko so njihove žene odšle kak mesec prej, neopazno, iz hiše, na dolgo pot. Razglašeni čembalo je ravnokar premolknil, predirni zvok njegovega odletelega pedala se je izgubil za gotsko grlo hišnega služabnika. Stenska ura si na dolgih tramovih, na katerih je grajen hodnik, izmenjuje očesne zareze s staro, samostoječo mehansko uro, ki stoji na drugi strani in kraljevsko guglje svoje zarjavelo nihalo v obe smeri.

Ni naključje, da sem uvod v legendarno Serlingovo serijo "The Twilight Zone" v glavi prav zdaj povezal s partituro "Dracula" Phillipa Glassa - napisal jo je za prvega zvočnega, ne pa tudi glasbeno podloženega filmskega Drakulo (režija Tod Browning), Belo Lugosija, letnik 1931. Sliši se kot "Chateau Latour", pa je veliko starejše in veliko bolj rdeče. Groza je orumeneli pakt med senco hišnih zaves in česnom nad pragom. Stroki česna se zibljejo, ko pride veter izza vogala, kamerman pa še kar stoji in čaka. Film potemtakem kot lovec tistega, kar preži med zrakom in praznim prostorom.

Najhuje je torej, če se voziš v avtu, tvoj sovoznik se obrne stran, se zazre čez okno, in ko ti vrne pogled, je namesto njega nekdo drug. Še bolje je, če se ti to zgodi tako pogosto, da tudi sam ne veš več, ali si z zenico zavil v stransko ogledalo in se od njega odbil ven iz avtomobila ali ...

Vse se po malem povezuje. Morda bo sila medijskega opija in ljudomilega protipedofilskega zanosa v naslednjih tednih pokopala Romana Polanskega, prav tako avtorja, ki se je v prikriti predrznosti spoprijemal s prepovedanim. S kitajsko četrtjo, s Sharon Tate, s trinajstletnico, z genocidom in - s krvosesi. V sobi, kjer sem zdaj, na primer, jaz, zdaj, radiatorji puščajo natanko tak nenačrtovani, dobesedno atmo-sferski šumot kot je óni iz Schreckovega Nosferatuja (1922), a o vsem tem sem nekdaj, nekje že govoril. Mogoče ravno v prejšnjem spisu. No, Polanski se je v svojem Plesu vampirjev ovedel v davni sen. Igral je naivno, celo na izgled preprosto vlogo mladega popotnika, s kostumom nikogar manjšega od mladega Lenina. Po zgodbi je zašel v eno tistih transilvanskih vasi, kjer po mraku vsi čemijo ob peči, stikajo svoje z volno obdane gležnje in molijo, da jo veter ne pobriše s česnom z oknic. To in še cel kup krščanskih insignij, ki jih skrivajo za hrbti, človek ne more biti nikdar prepričan.

Kot mu je, Romanu, grof Krollock speljal prelepo sosedo v filmu in jo povampiril, tako mu je Mansonova tolpa na oni svet peljala prelestno Sharon Tate. "Vsi veste, kako lepa je bila, a le malokdo ve, kako dobra," je samo rekel novinarjem, ko so ga oblegali po hollywoodski večerni klasiki za časopise ... Sharon Tate se pod rušo ni izpremenila, njene fotografije so še vedno čiste kot dvojna osvetlitev Marilyn Monroe - in še bolj boleče lepe, morda pa se je povampirila deklina, ki naj bi jo Polanski pred več kot tridesetimi leti posilil, ali bolje, posilili so jo ravnokar, in sicer taisti, ki se puritansko obliznejo ob omembi slave in otrokofuka v istem kontekstu.

Končno vprašanje kratko: v ogledalu je srebro, v vodi voda, v steklu druga stran in v kavi tema. Katera podoba je prava, če te tlači mora in ni elektrike, da bi razsvetlila sobo?

Bodi dovolj. Kar sem hotel reči, je to, da se sedaj, ta izginjajoči vikend, trudim povezati misli, in mogoče mi pomagajo ravno taki polčlanki, vam pa dajejo možnost, da kaj vprašate in pognojite Kandidov vrt že vnaprej. Fosfatov in Zahodne Sahare vam želim.

Troje prašičkov je in ena sama opekarna Pragersko!

Skrajšaj naslov, a ne izgúbi pomena!

Župan glavnega mesta mi prigovarja, češ, kje se vozim s svojo lično koreto. In koliko milj na minuto prehitro! Moje prijatelje pa grabi za ramena, jih odteguje od malice na motorjih in jim rentači, češ, tukaj je pešcona, diletantje ...

Še vedno se vozim s kolesom, ščipljem točke v torišču, v osišču osmice. Do prve ledene trdnjave včasih ni drugega zvoka kot scefran piš med trdimi vrvmi iz železa. Senca se mi premika v časovnih odlomkih, prekinjajo jo jeklene krošnje, kratijo jo modre televizijske luči, ampak postave, brade, navkreber počesanih las ne zmore prekiniti nobena, še tako odmerjena blaznica. Medtem se ustavim in spoznam Japonko, ki je žena Slovenca. Ne vem še, kako naj jo sploh mislim, njo. Njega še manj. Lovim pravo besedo, ampak v telesu so vozli, tolikšni tovori krast se pno nad njimi ... Zgoraj, spodaj, neenakost v poljubnosti, izbor v skrčenem mnoštvu, tako da se od dolgega trajanja zamenja razpoloženje - zaradi ene same ure spanja ni nobene utrujenosti. Utrujen si, če spiš več od tega.

"Satrapije se bodo uprle," pravijo našiti generali, "zatorej naj Aleksander Veliki določi svojega naslednika."

"Kako naj ga določim, od Hindukuša sem se valja dolga nočna srajca nadme, v senci topega gorstva se obubožani dan premenja v bolj stabilno valuto, noč, odtehtano v živem srebru in mrtvem zlatu. Pojdite že od mene, nisem pravi," se izmotava.

Ko noč izgubi spanec, vzglavje izgubi glavo in rjuhe davijo svoje dolžnike. Koliko sem jim dolžan, to, no, to je bolje ne vedeti. Počutim se kot kužna, zgubana strjenka brez preliva.

Še kar kolo. Kapa obrnjena nazaj, ne sme rojevati vrtincev pod svojo arkado, drugače jo pomotoma odpihne na dno Ljubljanice, med stare meče in deviške krste šine, možem s steklenimi očmi v veselje. Poletela bi lahko, kapa, njen ploski lok zavit,

odgovarjaj mi ti sebi on tebi vsakikrat,

zavre mrakoben vonj, če ni dialoga. Človek zgoraj, nad nabrežjem, se počez sprehaja po zapuščeni pisarni, tipa za stikali, ki odprejo vid do zadnje sobe. Oh, kako sem pijan, ko se mi boči hrbtenica in se moram zabijati v steno, da lahko brez težav vadim naslednjo gledališko vinjeto. Potem pa moram razmišljati na kolesu, ker drugače ne pustim času blizu. Kdaj me bo že ugonobilo, to bleščanje štirih črnih sten, kdaj bom gotovo dojel, da je to edina stvar, ki je niti malo ne morem nadzorovati in nad katero bom do konca življenja samo izgubljal oblast.

Sem nedavno usmrčeni kralj živali.

Zdaj - dalje.

Kaj se je zgodilo ponoči

Kaj se je zgodilo ponoči?
Pokopali so starega služabnika, ustoličili novega.

Ko je prvemu padla sveže vezena, svečana obleka na ramena, so zadrhteli mnogi členki, dotedaj še mehko v molitvi, in še trdneje stisnili dlani, da ne bi iz oči pogledale izdajalke. Za nikogar joka ne puščam iz žlez! Od zdaj naprej bomo delali vse novo, je rekel po prvem vzponu na prižnico, začenši s travo, dokončan v večernem pritrkavanju. Ko so se vmes zahvaljevali bogu, da je srečno živel in umrl drugi, njegov predhodnik, niso pomišljali, krepki očaki in krevljavi pohabljeni proletarci so čutili dolžnost do usmiljenja. Ženska stran prepada je trpela

še toliko bolj in jačje navzven. Usedel sem se na posteljo in iskal tisti psalm po celem svetem pismu. Našel sem, oba, ne vedoč, da sta dva, dva psalma, ki ju je stari pastir vedno mrmral zase pri vsaki daritvi, kjer je manjkalo petje starih ženic ali kako drugo dretje. Nenadejanosti že zdavnaj ni več v tem, v branju zlato obrobljenih bukev, v pridiganjih strogih stavkov in opominjanju osamelih rutastih mamk, pa vendar se vsaj sliši kot neka temeljna barva, ton, ki ga lahko počasi daviš in ga imaš vedno ob sebi kot star, trpežen obliž na vse nejasnosti.

Na desni, v stranski ladji, berejo preroka Amosa in pisma Timoteju, berejo tako, da se jim čeljusti sesuvajo v grla kot kuhane hruške, berejo z novo taro na tehtnici. Tudi oni si nekaj časa ne bodo opomogli, da je čas prešel svojo mero. Na levi, v kapeli stvarjenja, delajo iz sebe Jono v velikem fašističnem kitu, piratski kitolovci si od veselja sami iztikajo punčice očes in se odlikujejo s črnimi zaplatami. Manejo si roke, ko se puščica šibi pod težo kovanega razkošja.

Na kateri strani sem že sedel? Levo, desno v sredini... Ne spomnim se, od teh sanj se ne spomnim ničesar, razen ritmičnih besed tistih dveh psalmov.

Sem pa našel izjemen portret nekega pevca. Če koga zanima, mu bržčas izdam tudi njegovo ime.

Začneš zares sanjati, ko jutro ni več jutro in dopoldne dobiva svojo navpično smrt v zenitu? Takrat te zazebe, naravnost zmrazi po zapestjih (žile uplahnejo in se delajo, da jih ni!), spomniš se na Tove Jansson(in na njeno moro, kako kot lik iz risanke lazi po travniku in ga spreminja v požgano travo - referenca!), na Walterja Cronkitea (tako to gre, ko odide, ostane ikona, za večno na obisku - hvala CNN novicam na RTVSLO v začetku devetdesetih!), na vse odvečne podatke o tekočem sumo prvenstvu v Nagoyi... Prefektura Aichi, gimnazija, doh-yo. Saj bi še bilo o čem žebrati, ko ne bi spet zmagali nezlomljivi Mongoli. Kot da bi s padcem s konjev dobili še tisto nekaj živalskih mišic, ki so se prej skrivale za goldovsko gubo, prekleti ... grlosopci. Kaj sem res edini, ki ga zanima sumo?

Nekega dne vmes sem se držal za vzglavje kavča, da ne bi padel v črni prt, ki mi je ležal pod nogami. Trudil sem se premakniti, ampak ni bilo možnosti. Ampak to ni med


Mar je krivo ogledalo, da se zid premika? Ali moj zašiljeni las, ki mi sredi nosnega grebena odganja muhe? Saj vem, Heine je prepogost, da bi ga človek kar tako tjavendan jemal za svojega in se norčeval iz njegove poezije, pa vendar - zakaj so ogledala v prostorih? To je vprašanje današnjega dne. In pa to, zakaj vedno več sobratov novoštiftarjev zapira svojo besedo sebi, kolikor že je naključna in nič prida Nobelove vredna.





Zdaj pa še nekaj nedavnega. Nikogar ne zanima, pa ravno zategadelj:






Najprej greš mimo kot začaran las, tiho stopaš, samo profil je,
celo ta postranski uvid je zakrit z baldahinom.
Dolgo je, kar si si spletla kito ali si poravnala nos.
Ampak gre še za nekaj drugega, vedno gre tudi za to,
kaj bi v istem trenutku rekla Salman in Kazimir, kakšno kavo
bi od razburjenja polil tvoj Josif, bi bila srečanja obraznih mišic
mojega prijatelja iz gibljive galaksije ljudi bolj nazorna, bolj priučljiva?
Dobro, se ti zdi, da govorim o pesmi sami, ki se použiva z istega mesta,
kot jo gledaš zdaj, ko me vidiš v hrbet in pričakuješ, da bom manj
neveden, komu seveda mar, kaj in kako rečem, samo da zadostuje statistiki.
Prediranje tkiv, pravi oni. Josif si še zdaj briše polito Etiopijko s kolen, bog prizanesi njegovi trmoglavosti. Sladki so stihi, ker so neurejeni kot cerkveni brezovi drevoredi. Si vedela,
da se takrat nisem zares poročil, takrat, ko sem bil še manjši kot zdaj in se je s cerkvenega
zvonika videla zamrežena savana. Nisem videl levov, kako se motajo pod akacijami,
skrivaje hrbte v plešasto travo, ampak bi se bal, kot se bojim zdaj, zdaj so me poslali,
pojdi, glej, moraš prijeti tega grivastega za brado in mu udomačiti čeljust. Samo
potem bomo lahko speljali naftovode po tleh, brez pločevinastih oblog in znakov strupenih barv.
Prizanesli bomo kulturni pokrajini, mi pravijo. Jaz bom zdaj prijel tega leva za čeljust, gospodje, tebe, ki sestopaš s kolesa (ali se morda podajaš nanj, nisem dobro gledal) pa za krilo, da bo frčalo
perje starih dni, albumi se bodo s truščem odpirali in kar sami polagali svoje slikovite
žare na kompostnik. Spodaj že detelja žene, ljuba moja, pod tvojimi plavalnimi kožicami redke kislice izpod betona, na Salmanovi glavi naglavni greh, na bradi Kazimirjevi poredne kljubujoče
vetrnice. In potem je Gregor rekel, da so vetrnice samo prehodna oblika, da je drevo, ko umre,
še vedno tam in vrba sploh ne more skozi sekiro, tako kot bi rada in blabla. Krohotam se
na tiste nizke knjige, ki jih spravljajo v bavarske knjižnice, zato da jih otroci predelajo
do svojega trinajstega leta in nato utonejo v penastem ječmenu in strastni nepotrpežjivosti.
Veš, kako izgleda strastna nepotrpežljivost? Gleda od obeh strani, kot Janus iz Rima, kot Inkognito
očala Bennetonova, samo reklame so še ostale, vse razen tega si ti, zjutraj podnevi ponoči je želodec prazen in nenaseljen, še hainaultska kosa bi se mu zdela odkritje margarine in nobel
zajtrka. Salman, Josif, Kazimir, modro molčeči, vsak za svojim pisalnim strojem, o, vračajo mu, krč za krč skozi členke, vsak svojemu najljubšemu tipkalnemu kričaču. Ne skrbi, njih je druga skrb, bolesti izgotovljena bera, nespremenljiva. Sanje o tebi pa se menjajo, skozi minute in včasih
tudi na manjše enote krotovičijo nepoštirkane prte in listja polne predalnike. Zato je vrat upognjen, ogiba vajen in volhak. Zato te danes nisem pogledal, ker je bila tvoja ustnica posredi
razklana in dvomljivega prepričanja, koren nosu pa vse preveč ugankarski sfingi za sestro snubeč. Hitiš, ti tudi? Se kdaj ustaviš? Niti ne, korak je potreben, ni pa nujen. Lažje je potovati s podzemno kamelo, kakršne delajo Briti. Rad bi zaključil















No, tole pa samo tako, kot huronski izrezek iz dnevnega spletarjenja, ki me nasmeji ob vsaki reklami za akcijsko znižane melone. "Keep it real," so mi rekli.

Najprej morate z nožem v melono narediti luknjo, ki bo primerna za vašega korenjaka. Primerna luknja je nekoliko manjša od obsega vašega penisa. Odstranite nekaj sredice, vendar ne vse. Večino pustite noter. Igračka je že skoraj pripravljena. Če se želite res počutiti "kot doma", jo morate le še pogreti. To storite preprosto tako, da jo daste v pečico za nekaj minut.

Preden vanjo vtaknete penis, se prepričajte o temperaturi v notranjosti. To lahko storite s prstom, kar pa ni najbolj zanesljiva metoda. Če želite biti resnično prepričani, izmerite temperaturo s termometrom. Primerna temperatura je tista, ki jo ima nožnica v času, ko je vzburjena. Takrat temperatura naraste za kakšno stopinjo nad povprečno telesno temperaturo. Preostane vam le še, da v melono stisnete nekaj lubrikanta ali otroškega olja in se prepustite vagini, ki ste jo ustvarili. Zaprite oči in fantazija se lahko začne.