Že dolgo nisem storil česa pametnega in poštenega. Ta konec tedna sem obiral oljke (ali klatil olive, kakor vam je ljubše). A ni zanimivo, da lahko tako racionalno nameščeno gibanje, ponavljajoče in včasih živce žroče žrmljasto - napravi nov red? Kot bi razčesaval drevesne žile in obenem urejal svoje lasišče.

Želim si, da obirate plodove, da to počnete dolgo. Kadar vmes ne razmišljaš, iztuhtaš. Dolge so posledice izogibanja dežju brez dežnika.

Satie in Jesih imata tudi urnik

Sveže stisnjen domač jabolčnik počiva v steklenem vrču z visokim, ozkim grlom. Mravlje lezejo ven, ampak ti tega ne vidiš, ker stopaš skozi podolgovato kuhinjo v temi. V sobi, kjer si postal zatem, je v vtičnici zataknjena velika vešča, njena krila so v barvi somraka napol prosojna. V tisti sobi je umrlo dvanajst tvojih pradedov, medtem ko so njihove žene odšle kak mesec prej, neopazno, iz hiše, na dolgo pot. Razglašeni čembalo je ravnokar premolknil, predirni zvok njegovega odletelega pedala se je izgubil za gotsko grlo hišnega služabnika. Stenska ura si na dolgih tramovih, na katerih je grajen hodnik, izmenjuje očesne zareze s staro, samostoječo mehansko uro, ki stoji na drugi strani in kraljevsko guglje svoje zarjavelo nihalo v obe smeri.

Ni naključje, da sem uvod v legendarno Serlingovo serijo "The Twilight Zone" v glavi prav zdaj povezal s partituro "Dracula" Phillipa Glassa - napisal jo je za prvega zvočnega, ne pa tudi glasbeno podloženega filmskega Drakulo (režija Tod Browning), Belo Lugosija, letnik 1931. Sliši se kot "Chateau Latour", pa je veliko starejše in veliko bolj rdeče. Groza je orumeneli pakt med senco hišnih zaves in česnom nad pragom. Stroki česna se zibljejo, ko pride veter izza vogala, kamerman pa še kar stoji in čaka. Film potemtakem kot lovec tistega, kar preži med zrakom in praznim prostorom.

Najhuje je torej, če se voziš v avtu, tvoj sovoznik se obrne stran, se zazre čez okno, in ko ti vrne pogled, je namesto njega nekdo drug. Še bolje je, če se ti to zgodi tako pogosto, da tudi sam ne veš več, ali si z zenico zavil v stransko ogledalo in se od njega odbil ven iz avtomobila ali ...

Vse se po malem povezuje. Morda bo sila medijskega opija in ljudomilega protipedofilskega zanosa v naslednjih tednih pokopala Romana Polanskega, prav tako avtorja, ki se je v prikriti predrznosti spoprijemal s prepovedanim. S kitajsko četrtjo, s Sharon Tate, s trinajstletnico, z genocidom in - s krvosesi. V sobi, kjer sem zdaj, na primer, jaz, zdaj, radiatorji puščajo natanko tak nenačrtovani, dobesedno atmo-sferski šumot kot je óni iz Schreckovega Nosferatuja (1922), a o vsem tem sem nekdaj, nekje že govoril. Mogoče ravno v prejšnjem spisu. No, Polanski se je v svojem Plesu vampirjev ovedel v davni sen. Igral je naivno, celo na izgled preprosto vlogo mladega popotnika, s kostumom nikogar manjšega od mladega Lenina. Po zgodbi je zašel v eno tistih transilvanskih vasi, kjer po mraku vsi čemijo ob peči, stikajo svoje z volno obdane gležnje in molijo, da jo veter ne pobriše s česnom z oknic. To in še cel kup krščanskih insignij, ki jih skrivajo za hrbti, človek ne more biti nikdar prepričan.

Kot mu je, Romanu, grof Krollock speljal prelepo sosedo v filmu in jo povampiril, tako mu je Mansonova tolpa na oni svet peljala prelestno Sharon Tate. "Vsi veste, kako lepa je bila, a le malokdo ve, kako dobra," je samo rekel novinarjem, ko so ga oblegali po hollywoodski večerni klasiki za časopise ... Sharon Tate se pod rušo ni izpremenila, njene fotografije so še vedno čiste kot dvojna osvetlitev Marilyn Monroe - in še bolj boleče lepe, morda pa se je povampirila deklina, ki naj bi jo Polanski pred več kot tridesetimi leti posilil, ali bolje, posilili so jo ravnokar, in sicer taisti, ki se puritansko obliznejo ob omembi slave in otrokofuka v istem kontekstu.

Končno vprašanje kratko: v ogledalu je srebro, v vodi voda, v steklu druga stran in v kavi tema. Katera podoba je prava, če te tlači mora in ni elektrike, da bi razsvetlila sobo?

Bodi dovolj. Kar sem hotel reči, je to, da se sedaj, ta izginjajoči vikend, trudim povezati misli, in mogoče mi pomagajo ravno taki polčlanki, vam pa dajejo možnost, da kaj vprašate in pognojite Kandidov vrt že vnaprej. Fosfatov in Zahodne Sahare vam želim.

Troje prašičkov je in ena sama opekarna Pragersko!

Skrajšaj naslov, a ne izgúbi pomena!

Župan glavnega mesta mi prigovarja, češ, kje se vozim s svojo lično koreto. In koliko milj na minuto prehitro! Moje prijatelje pa grabi za ramena, jih odteguje od malice na motorjih in jim rentači, češ, tukaj je pešcona, diletantje ...

Še vedno se vozim s kolesom, ščipljem točke v torišču, v osišču osmice. Do prve ledene trdnjave včasih ni drugega zvoka kot scefran piš med trdimi vrvmi iz železa. Senca se mi premika v časovnih odlomkih, prekinjajo jo jeklene krošnje, kratijo jo modre televizijske luči, ampak postave, brade, navkreber počesanih las ne zmore prekiniti nobena, še tako odmerjena blaznica. Medtem se ustavim in spoznam Japonko, ki je žena Slovenca. Ne vem še, kako naj jo sploh mislim, njo. Njega še manj. Lovim pravo besedo, ampak v telesu so vozli, tolikšni tovori krast se pno nad njimi ... Zgoraj, spodaj, neenakost v poljubnosti, izbor v skrčenem mnoštvu, tako da se od dolgega trajanja zamenja razpoloženje - zaradi ene same ure spanja ni nobene utrujenosti. Utrujen si, če spiš več od tega.

"Satrapije se bodo uprle," pravijo našiti generali, "zatorej naj Aleksander Veliki določi svojega naslednika."

"Kako naj ga določim, od Hindukuša sem se valja dolga nočna srajca nadme, v senci topega gorstva se obubožani dan premenja v bolj stabilno valuto, noč, odtehtano v živem srebru in mrtvem zlatu. Pojdite že od mene, nisem pravi," se izmotava.

Ko noč izgubi spanec, vzglavje izgubi glavo in rjuhe davijo svoje dolžnike. Koliko sem jim dolžan, to, no, to je bolje ne vedeti. Počutim se kot kužna, zgubana strjenka brez preliva.

Še kar kolo. Kapa obrnjena nazaj, ne sme rojevati vrtincev pod svojo arkado, drugače jo pomotoma odpihne na dno Ljubljanice, med stare meče in deviške krste šine, možem s steklenimi očmi v veselje. Poletela bi lahko, kapa, njen ploski lok zavit,

odgovarjaj mi ti sebi on tebi vsakikrat,

zavre mrakoben vonj, če ni dialoga. Človek zgoraj, nad nabrežjem, se počez sprehaja po zapuščeni pisarni, tipa za stikali, ki odprejo vid do zadnje sobe. Oh, kako sem pijan, ko se mi boči hrbtenica in se moram zabijati v steno, da lahko brez težav vadim naslednjo gledališko vinjeto. Potem pa moram razmišljati na kolesu, ker drugače ne pustim času blizu. Kdaj me bo že ugonobilo, to bleščanje štirih črnih sten, kdaj bom gotovo dojel, da je to edina stvar, ki je niti malo ne morem nadzorovati in nad katero bom do konca življenja samo izgubljal oblast.

Sem nedavno usmrčeni kralj živali.

Zdaj - dalje.

Kaj se je zgodilo ponoči

Kaj se je zgodilo ponoči?
Pokopali so starega služabnika, ustoličili novega.

Ko je prvemu padla sveže vezena, svečana obleka na ramena, so zadrhteli mnogi členki, dotedaj še mehko v molitvi, in še trdneje stisnili dlani, da ne bi iz oči pogledale izdajalke. Za nikogar joka ne puščam iz žlez! Od zdaj naprej bomo delali vse novo, je rekel po prvem vzponu na prižnico, začenši s travo, dokončan v večernem pritrkavanju. Ko so se vmes zahvaljevali bogu, da je srečno živel in umrl drugi, njegov predhodnik, niso pomišljali, krepki očaki in krevljavi pohabljeni proletarci so čutili dolžnost do usmiljenja. Ženska stran prepada je trpela

še toliko bolj in jačje navzven. Usedel sem se na posteljo in iskal tisti psalm po celem svetem pismu. Našel sem, oba, ne vedoč, da sta dva, dva psalma, ki ju je stari pastir vedno mrmral zase pri vsaki daritvi, kjer je manjkalo petje starih ženic ali kako drugo dretje. Nenadejanosti že zdavnaj ni več v tem, v branju zlato obrobljenih bukev, v pridiganjih strogih stavkov in opominjanju osamelih rutastih mamk, pa vendar se vsaj sliši kot neka temeljna barva, ton, ki ga lahko počasi daviš in ga imaš vedno ob sebi kot star, trpežen obliž na vse nejasnosti.

Na desni, v stranski ladji, berejo preroka Amosa in pisma Timoteju, berejo tako, da se jim čeljusti sesuvajo v grla kot kuhane hruške, berejo z novo taro na tehtnici. Tudi oni si nekaj časa ne bodo opomogli, da je čas prešel svojo mero. Na levi, v kapeli stvarjenja, delajo iz sebe Jono v velikem fašističnem kitu, piratski kitolovci si od veselja sami iztikajo punčice očes in se odlikujejo s črnimi zaplatami. Manejo si roke, ko se puščica šibi pod težo kovanega razkošja.

Na kateri strani sem že sedel? Levo, desno v sredini... Ne spomnim se, od teh sanj se ne spomnim ničesar, razen ritmičnih besed tistih dveh psalmov.

Sem pa našel izjemen portret nekega pevca. Če koga zanima, mu bržčas izdam tudi njegovo ime.

Začneš zares sanjati, ko jutro ni več jutro in dopoldne dobiva svojo navpično smrt v zenitu? Takrat te zazebe, naravnost zmrazi po zapestjih (žile uplahnejo in se delajo, da jih ni!), spomniš se na Tove Jansson(in na njeno moro, kako kot lik iz risanke lazi po travniku in ga spreminja v požgano travo - referenca!), na Walterja Cronkitea (tako to gre, ko odide, ostane ikona, za večno na obisku - hvala CNN novicam na RTVSLO v začetku devetdesetih!), na vse odvečne podatke o tekočem sumo prvenstvu v Nagoyi... Prefektura Aichi, gimnazija, doh-yo. Saj bi še bilo o čem žebrati, ko ne bi spet zmagali nezlomljivi Mongoli. Kot da bi s padcem s konjev dobili še tisto nekaj živalskih mišic, ki so se prej skrivale za goldovsko gubo, prekleti ... grlosopci. Kaj sem res edini, ki ga zanima sumo?

Nekega dne vmes sem se držal za vzglavje kavča, da ne bi padel v črni prt, ki mi je ležal pod nogami. Trudil sem se premakniti, ampak ni bilo možnosti. Ampak to ni med


Mar je krivo ogledalo, da se zid premika? Ali moj zašiljeni las, ki mi sredi nosnega grebena odganja muhe? Saj vem, Heine je prepogost, da bi ga človek kar tako tjavendan jemal za svojega in se norčeval iz njegove poezije, pa vendar - zakaj so ogledala v prostorih? To je vprašanje današnjega dne. In pa to, zakaj vedno več sobratov novoštiftarjev zapira svojo besedo sebi, kolikor že je naključna in nič prida Nobelove vredna.





Zdaj pa še nekaj nedavnega. Nikogar ne zanima, pa ravno zategadelj:






Najprej greš mimo kot začaran las, tiho stopaš, samo profil je,
celo ta postranski uvid je zakrit z baldahinom.
Dolgo je, kar si si spletla kito ali si poravnala nos.
Ampak gre še za nekaj drugega, vedno gre tudi za to,
kaj bi v istem trenutku rekla Salman in Kazimir, kakšno kavo
bi od razburjenja polil tvoj Josif, bi bila srečanja obraznih mišic
mojega prijatelja iz gibljive galaksije ljudi bolj nazorna, bolj priučljiva?
Dobro, se ti zdi, da govorim o pesmi sami, ki se použiva z istega mesta,
kot jo gledaš zdaj, ko me vidiš v hrbet in pričakuješ, da bom manj
neveden, komu seveda mar, kaj in kako rečem, samo da zadostuje statistiki.
Prediranje tkiv, pravi oni. Josif si še zdaj briše polito Etiopijko s kolen, bog prizanesi njegovi trmoglavosti. Sladki so stihi, ker so neurejeni kot cerkveni brezovi drevoredi. Si vedela,
da se takrat nisem zares poročil, takrat, ko sem bil še manjši kot zdaj in se je s cerkvenega
zvonika videla zamrežena savana. Nisem videl levov, kako se motajo pod akacijami,
skrivaje hrbte v plešasto travo, ampak bi se bal, kot se bojim zdaj, zdaj so me poslali,
pojdi, glej, moraš prijeti tega grivastega za brado in mu udomačiti čeljust. Samo
potem bomo lahko speljali naftovode po tleh, brez pločevinastih oblog in znakov strupenih barv.
Prizanesli bomo kulturni pokrajini, mi pravijo. Jaz bom zdaj prijel tega leva za čeljust, gospodje, tebe, ki sestopaš s kolesa (ali se morda podajaš nanj, nisem dobro gledal) pa za krilo, da bo frčalo
perje starih dni, albumi se bodo s truščem odpirali in kar sami polagali svoje slikovite
žare na kompostnik. Spodaj že detelja žene, ljuba moja, pod tvojimi plavalnimi kožicami redke kislice izpod betona, na Salmanovi glavi naglavni greh, na bradi Kazimirjevi poredne kljubujoče
vetrnice. In potem je Gregor rekel, da so vetrnice samo prehodna oblika, da je drevo, ko umre,
še vedno tam in vrba sploh ne more skozi sekiro, tako kot bi rada in blabla. Krohotam se
na tiste nizke knjige, ki jih spravljajo v bavarske knjižnice, zato da jih otroci predelajo
do svojega trinajstega leta in nato utonejo v penastem ječmenu in strastni nepotrpežjivosti.
Veš, kako izgleda strastna nepotrpežljivost? Gleda od obeh strani, kot Janus iz Rima, kot Inkognito
očala Bennetonova, samo reklame so še ostale, vse razen tega si ti, zjutraj podnevi ponoči je želodec prazen in nenaseljen, še hainaultska kosa bi se mu zdela odkritje margarine in nobel
zajtrka. Salman, Josif, Kazimir, modro molčeči, vsak za svojim pisalnim strojem, o, vračajo mu, krč za krč skozi členke, vsak svojemu najljubšemu tipkalnemu kričaču. Ne skrbi, njih je druga skrb, bolesti izgotovljena bera, nespremenljiva. Sanje o tebi pa se menjajo, skozi minute in včasih
tudi na manjše enote krotovičijo nepoštirkane prte in listja polne predalnike. Zato je vrat upognjen, ogiba vajen in volhak. Zato te danes nisem pogledal, ker je bila tvoja ustnica posredi
razklana in dvomljivega prepričanja, koren nosu pa vse preveč ugankarski sfingi za sestro snubeč. Hitiš, ti tudi? Se kdaj ustaviš? Niti ne, korak je potreben, ni pa nujen. Lažje je potovati s podzemno kamelo, kakršne delajo Briti. Rad bi zaključil















No, tole pa samo tako, kot huronski izrezek iz dnevnega spletarjenja, ki me nasmeji ob vsaki reklami za akcijsko znižane melone. "Keep it real," so mi rekli.

Najprej morate z nožem v melono narediti luknjo, ki bo primerna za vašega korenjaka. Primerna luknja je nekoliko manjša od obsega vašega penisa. Odstranite nekaj sredice, vendar ne vse. Večino pustite noter. Igračka je že skoraj pripravljena. Če se želite res počutiti "kot doma", jo morate le še pogreti. To storite preprosto tako, da jo daste v pečico za nekaj minut.

Preden vanjo vtaknete penis, se prepričajte o temperaturi v notranjosti. To lahko storite s prstom, kar pa ni najbolj zanesljiva metoda. Če želite biti resnično prepričani, izmerite temperaturo s termometrom. Primerna temperatura je tista, ki jo ima nožnica v času, ko je vzburjena. Takrat temperatura naraste za kakšno stopinjo nad povprečno telesno temperaturo. Preostane vam le še, da v melono stisnete nekaj lubrikanta ali otroškega olja in se prepustite vagini, ki ste jo ustvarili. Zaprite oči in fantazija se lahko začne.

Sprejemni eseji

Rokoborcem zahaja sonce. Potem pride nekdo, ki ima vsega pet let manj kot ti, te vrže na tla v neki nenadkriljivi novi veščini in si te podredi v klečanje za dolge minute. Zvonca ni slišati. Rokoborci takoj vejo, komu je klecnilo koleno, komu so se iztaknili komolci. Njihov napol sintetični organizem mora registrirati podatek, nadčlovek mora predvidevati iz instinkta samega, takorekoč v prihodnji preteklosti!

Vprašanja nato ostajajo kvečjemu nogometnim sodnikom, tem vampastim kegljem, ki tvegajo verižni pogrom nižjih slojev, kadar spreminjajo ravnovesje stavnih kvot, gugljejo ulomke iz sekunde v sekundo. Ampak jaz nočem igrati robotskega nogometa!

Bomo videli. Mogoče se čas ne premika tako hitro, kot smo ga določili in zaprli mere njegove pražnje obleke v nek atomski urad.

Nazaj h gibanju - državna liga ameriške države, imperija sodobnosti, si rešuje tekme z nemogočimi streli izza oglavij visokoraslih črnskih božanstev. Belci kobajagi ne znajo več! Razpustite torej čete in pustite androidnim vseznalcem, da zasužnjijo člen naključja do kraja! In spet bomo obstali, lepoti bo prizanešeno, ne bo ji treba vstopati v našo televizijsko resničnost.

Tukaj je zgled, kako ohraniti za bisago patetičnosti, a se obenem vprašati tudi o ozadju zgodbe in o razlogih, zakaj bi kdo hotel spregovoriti o tem (pluse in minuse na stran):

__________________________________________________

__________________________________________________

Ravno pred dvema tednoma sem se posvečal stranskim projektom (stranskim kot so stranske npr. bočne bezgavke, periferija pač, a vitalnega pomena), ki zgledno vzpostavljajo vse stereotipe slovenskega srednjega sloja (sociološko, predvsem pa geografsko - priseljeni ali narejeni meščani), s katerimi ta sloj izgleda kot retrovizor italijanskega operaizma. Naenkrat trčijo srednji, ne dokončni ter polprofesionalni interes, skupaj od-rastejo v PR predstavo za razširjene babice in strice ter njim pripadajoče tazaresne, zlikane izvidnike. Kakšno dvoumno veselje - stopnica deklici (lahko je tudi kak efeb, ni sile) umetnosti, ki naj bi segla izven skočnega, zgolj nedeljsko-obrtnega poigravanja s sabo? Razlega se vesela godba, stojiš na vratih mimobežnega odrskega dogodka, uživaš v jagodah z vrtov pragozdne notranje dežele, ko smukne mimo katoliški brat srednjih let, ki te najprej kak hip samo opazuje. Na lepem vljudno poprime za besedo z "Bogžegnaj!", ti njemu avtomatsko sprožiš "Hvala!" in že jo skupiš. Brat ti namreč vrne z majcenim, a razumljivim zmajevanjem z glavo. Pomisliš.

Na drugem koncu mesta, izven torišča preživetih domačij, sekava poti s starim prijateljem. Smeji se mu. Ves prežet od žlahtnega smeha izdavi zgodbo: njegov znanec je pred 39 leti nosil Titovo krsto v Hišo cvetja, nadalje - kako se mu je zatikala ob betonske robove odprtega sarkofaga, vsakič ko jih je, nosače, zafrknilo ravnotežje. Zgodba je bila podobna skledi razlitih višenj ob junijskem vzhodu sonca. Tito je bil namreč brez tiste nesrečne-fantomske-amputirane noge, pa se jim je kotrljal po ozaljšanem zaboju kot kaka neuravnotežena politična revija.

Za vzdihovanje še zdaj ni časa, nikoli ga ni bilo prav dosti, eee... Pravzaprav je bolje tako. Vsemirski potop sončnih žarkov obljublja izris novega kroga, zgodaj zjutraj, čeprav ponoči otroci ne smejo igrati nogometa ali se iti zdravnikov na zapuščenih dilerskih igriščih; čeprav podnevi taisti otroci ne bi smeli hoditi več domov iz šole. Naj ostanejo na štiri oči z vsem obstoječim, ponoči naj bo nevarnost učbenik, kako ubiješ leva z golimi rokami - podnevi naj bo nevarnost novega, čustvenega ali eksaktnega znanja, naj po mili volji odlepi vetrnega zmaja od tal, da se doma pamžem nič več ne bo kuhala juha ali pražila včerajšnja polenta. Do snidenja, spanec, do snidenja, starši. Čakaj malo - je to nov koncept? Vsekakor ne, bi ga pa uporabil.

Patološka narava moje obsesije (ha ... dva minusa na kupu ... celo rimata se) me sili v to, da vsakih nekaj mesecev spoznam, kako je moje telo umrljivo, ne da bi o tem posebej razmišljal ali se udinjal publicističnim traktatom. Primeš delček kože in ga posvaljkaš med prsti, očediš z njih plast zemlje, konec. Zarežeš z dlanjo v spoj svojih rebrnih polut in siplješ vdihe s svojega telesa, izganjaš izdihe, poganjaš nestrpnost in gnev. Učiš se zlogovati gorate besede izumrlih jezikov, tiste zabeljene, ki so namenjene kraljem za razloček od drhali, vedežem za imena v niču, ljudem za enostavne enačbe. Kako malo je treba, da zares postaneš razbrazdano drevo ali napol pogrizeni klobuk jesenskega gobana. Majhen preskok genoma. In suha salama, da ti čudovite nagravžnosti prehitro ne otopijo. Smej se samemu sebi, saj ni tako zelo narobe, dokler si sam.

Nič ni bolj mehko od zaraščene vmesne poti, mrtica velikih rek, precejalnik velikih greznic. Svet je čokat in čuden - na enem kraju stoji sključena krčma za igralce, na drugem koncu urejena hiša človekove samozavesti.

Sprejemni izpiti

0) Zakonski jarem, telege in ojesa. Selim se, znotraj prestolnice. Če me kdo išče, naj mi pošlje pošto na vitanje@noordung.vesolje.net . Ker se lepo sliši, bom rade volje prebral vse zahteve.

1) Tvegam, da me nihče več ne bo poslušal. To je kot damin gambit proti M.N. Talju, kot bi kakšnemu malemu zlikovcu nastavil petrolej v hlače in bi jo plamen neopazno ucvrl po zažigalni vrvici. Uf! To bi bilo šele grmenja in treskanja. Bilo bi improvizacija Fazila Sayja na "Turški rondo" W.A. Mozarta, bilo bi brezupni poskus zmikavta, da postane zaposljiv še pred tistim stasitim robotom, za katerim stoji v vrsti na zavodu za razdeljevanje dela.

2) Zakaj bi koga še zanimalo poslušati radijske igre? Zaradi zvoka me začne upepeljati maska, še živega, začnem se prekopavati s slo. Naenkrat se znajdem sredi plesa, pijano nemočen, osamel pred obujeno - ne! - samo ponovljeno slastjo, pred goloto, ki bi se nikoli ne bila hotela nehati. Saj jih potem mnogo poreče, da tudi v gibanju lažem in natepavam vzorčke, ampak se zvesto upiram takšni nečastni zablodi. Videz in resnica si vendar ne moreta biti tako do kraja podobna.

3) Že dolgo nisem napisal pesmi, v kateri bi se pogovoril z nesmislom in z nočjo, ki pušča same tudi najbolj vztrajne. Naj bo ta uvodna.

O VLADARJU IN NJEGOVIH NORCIH

Kje si, kralj Komágene - ne boš menda bežal pred zaklenjeno roko?

Skrij se, daj, med kapilarami mestnega osrčja, če znaš.

Posedi se na rob prekatnih soban,

polnjenje in praznjenje v izmeničnem kliku,

v separejih se opazujejo ilegalni zaljubljenci,

tam postopaj, da boš zmogel obdržati ljudstvo.

Samo na sukancu, ne na na galjotski vrvi!

Vi se pa ne smejte, ko vam roke objemajo usta.

Oddajte scenarije za svoja življenja!

Naj bodo obscena in nevarna pisanja,

drugače nikdar ne najdemo konca klobke,

ne spletemo buhtljastega jopiča za domačo rabo.

Zaljubljenci z zamudo vlagajo poznojunijske češnje,

arheologi cmokajo odmeve drug o drugem,

na glas si berejo v kleteh pod Aleksandrijo,

od njihove sape dolga pisma rumenijo iz spominjanja

ven, ven na sonce pa si ne upajo obnemogle črke. Neodločeno!

Že zdaj lahko le visijo s stropa,

da kralju ni treba nazaj

v zatrpani, založeni čas.

Kam sem vtaknil svojo uro? Kralju ni potreben odgovor.

Za odgovor se spogledajo poljubljena mlada ramena;

arheologi nemo stokajo iz nizkih batiskafov,

vsi vijejo roke in si izmišljajo šale,

zvok ne leta več nikamor, zato pa je naš

kralj opustil svoj veliki načrt

in znova zapičil svetilke nad krvavo areno.

4) Sanjal sem gledališkega režiserja (intervju z njim je v predzadnji sobotni prilogi), kako vstopa skozi navadna, niti starinska niti moderna vrata v majhno sobo, vso obloženo z belimi keramičnimi ploščicami, v kateri ni ničesar, niti kljuke za obešanje plaščev ne. Samo en srednješolski stol je postavljen na sredo in on ne pogleda nikogar, ko počasi zapira vrata za seboj. Kaj bo počel v tej sobi?

5) Videl sem teleloga in superkozmista (njegovo ime najdete v asociaciji avtonomnih astronavtov), kako v glavi še vedno nosi svojo skico in izris ideje, večje od njega samega. Čeprav je že on precejšen in ko hodi po ulici, se okoli njegove glave lahno izprehajajo drobni sateliti, on pa jih odganja in se usredišča na po eno misel naenkrat. Kaj bo z njim, ko bodo misli zapolnile orbito in z vso težino planile navzven, da ne bo več ene same na spregled?

6) Taka vprašanja so mi rojila po glavi nekega lepega junijskega dne. Nisem si odgovoril.

7) P.S.: Vsaka točka je okrajšana za iracionalni zgornji del ulomka. Da je vreme bolj jasno.