Sprejemni eseji

Rokoborcem zahaja sonce. Potem pride nekdo, ki ima vsega pet let manj kot ti, te vrže na tla v neki nenadkriljivi novi veščini in si te podredi v klečanje za dolge minute. Zvonca ni slišati. Rokoborci takoj vejo, komu je klecnilo koleno, komu so se iztaknili komolci. Njihov napol sintetični organizem mora registrirati podatek, nadčlovek mora predvidevati iz instinkta samega, takorekoč v prihodnji preteklosti!

Vprašanja nato ostajajo kvečjemu nogometnim sodnikom, tem vampastim kegljem, ki tvegajo verižni pogrom nižjih slojev, kadar spreminjajo ravnovesje stavnih kvot, gugljejo ulomke iz sekunde v sekundo. Ampak jaz nočem igrati robotskega nogometa!

Bomo videli. Mogoče se čas ne premika tako hitro, kot smo ga določili in zaprli mere njegove pražnje obleke v nek atomski urad.

Nazaj h gibanju - državna liga ameriške države, imperija sodobnosti, si rešuje tekme z nemogočimi streli izza oglavij visokoraslih črnskih božanstev. Belci kobajagi ne znajo več! Razpustite torej čete in pustite androidnim vseznalcem, da zasužnjijo člen naključja do kraja! In spet bomo obstali, lepoti bo prizanešeno, ne bo ji treba vstopati v našo televizijsko resničnost.

Tukaj je zgled, kako ohraniti za bisago patetičnosti, a se obenem vprašati tudi o ozadju zgodbe in o razlogih, zakaj bi kdo hotel spregovoriti o tem (pluse in minuse na stran):

__________________________________________________

__________________________________________________

Ravno pred dvema tednoma sem se posvečal stranskim projektom (stranskim kot so stranske npr. bočne bezgavke, periferija pač, a vitalnega pomena), ki zgledno vzpostavljajo vse stereotipe slovenskega srednjega sloja (sociološko, predvsem pa geografsko - priseljeni ali narejeni meščani), s katerimi ta sloj izgleda kot retrovizor italijanskega operaizma. Naenkrat trčijo srednji, ne dokončni ter polprofesionalni interes, skupaj od-rastejo v PR predstavo za razširjene babice in strice ter njim pripadajoče tazaresne, zlikane izvidnike. Kakšno dvoumno veselje - stopnica deklici (lahko je tudi kak efeb, ni sile) umetnosti, ki naj bi segla izven skočnega, zgolj nedeljsko-obrtnega poigravanja s sabo? Razlega se vesela godba, stojiš na vratih mimobežnega odrskega dogodka, uživaš v jagodah z vrtov pragozdne notranje dežele, ko smukne mimo katoliški brat srednjih let, ki te najprej kak hip samo opazuje. Na lepem vljudno poprime za besedo z "Bogžegnaj!", ti njemu avtomatsko sprožiš "Hvala!" in že jo skupiš. Brat ti namreč vrne z majcenim, a razumljivim zmajevanjem z glavo. Pomisliš.

Na drugem koncu mesta, izven torišča preživetih domačij, sekava poti s starim prijateljem. Smeji se mu. Ves prežet od žlahtnega smeha izdavi zgodbo: njegov znanec je pred 39 leti nosil Titovo krsto v Hišo cvetja, nadalje - kako se mu je zatikala ob betonske robove odprtega sarkofaga, vsakič ko jih je, nosače, zafrknilo ravnotežje. Zgodba je bila podobna skledi razlitih višenj ob junijskem vzhodu sonca. Tito je bil namreč brez tiste nesrečne-fantomske-amputirane noge, pa se jim je kotrljal po ozaljšanem zaboju kot kaka neuravnotežena politična revija.

Za vzdihovanje še zdaj ni časa, nikoli ga ni bilo prav dosti, eee... Pravzaprav je bolje tako. Vsemirski potop sončnih žarkov obljublja izris novega kroga, zgodaj zjutraj, čeprav ponoči otroci ne smejo igrati nogometa ali se iti zdravnikov na zapuščenih dilerskih igriščih; čeprav podnevi taisti otroci ne bi smeli hoditi več domov iz šole. Naj ostanejo na štiri oči z vsem obstoječim, ponoči naj bo nevarnost učbenik, kako ubiješ leva z golimi rokami - podnevi naj bo nevarnost novega, čustvenega ali eksaktnega znanja, naj po mili volji odlepi vetrnega zmaja od tal, da se doma pamžem nič več ne bo kuhala juha ali pražila včerajšnja polenta. Do snidenja, spanec, do snidenja, starši. Čakaj malo - je to nov koncept? Vsekakor ne, bi ga pa uporabil.

Patološka narava moje obsesije (ha ... dva minusa na kupu ... celo rimata se) me sili v to, da vsakih nekaj mesecev spoznam, kako je moje telo umrljivo, ne da bi o tem posebej razmišljal ali se udinjal publicističnim traktatom. Primeš delček kože in ga posvaljkaš med prsti, očediš z njih plast zemlje, konec. Zarežeš z dlanjo v spoj svojih rebrnih polut in siplješ vdihe s svojega telesa, izganjaš izdihe, poganjaš nestrpnost in gnev. Učiš se zlogovati gorate besede izumrlih jezikov, tiste zabeljene, ki so namenjene kraljem za razloček od drhali, vedežem za imena v niču, ljudem za enostavne enačbe. Kako malo je treba, da zares postaneš razbrazdano drevo ali napol pogrizeni klobuk jesenskega gobana. Majhen preskok genoma. In suha salama, da ti čudovite nagravžnosti prehitro ne otopijo. Smej se samemu sebi, saj ni tako zelo narobe, dokler si sam.

Nič ni bolj mehko od zaraščene vmesne poti, mrtica velikih rek, precejalnik velikih greznic. Svet je čokat in čuden - na enem kraju stoji sključena krčma za igralce, na drugem koncu urejena hiša človekove samozavesti.

Sprejemni izpiti

0) Zakonski jarem, telege in ojesa. Selim se, znotraj prestolnice. Če me kdo išče, naj mi pošlje pošto na vitanje@noordung.vesolje.net . Ker se lepo sliši, bom rade volje prebral vse zahteve.

1) Tvegam, da me nihče več ne bo poslušal. To je kot damin gambit proti M.N. Talju, kot bi kakšnemu malemu zlikovcu nastavil petrolej v hlače in bi jo plamen neopazno ucvrl po zažigalni vrvici. Uf! To bi bilo šele grmenja in treskanja. Bilo bi improvizacija Fazila Sayja na "Turški rondo" W.A. Mozarta, bilo bi brezupni poskus zmikavta, da postane zaposljiv še pred tistim stasitim robotom, za katerim stoji v vrsti na zavodu za razdeljevanje dela.

2) Zakaj bi koga še zanimalo poslušati radijske igre? Zaradi zvoka me začne upepeljati maska, še živega, začnem se prekopavati s slo. Naenkrat se znajdem sredi plesa, pijano nemočen, osamel pred obujeno - ne! - samo ponovljeno slastjo, pred goloto, ki bi se nikoli ne bila hotela nehati. Saj jih potem mnogo poreče, da tudi v gibanju lažem in natepavam vzorčke, ampak se zvesto upiram takšni nečastni zablodi. Videz in resnica si vendar ne moreta biti tako do kraja podobna.

3) Že dolgo nisem napisal pesmi, v kateri bi se pogovoril z nesmislom in z nočjo, ki pušča same tudi najbolj vztrajne. Naj bo ta uvodna.

O VLADARJU IN NJEGOVIH NORCIH

Kje si, kralj Komágene - ne boš menda bežal pred zaklenjeno roko?

Skrij se, daj, med kapilarami mestnega osrčja, če znaš.

Posedi se na rob prekatnih soban,

polnjenje in praznjenje v izmeničnem kliku,

v separejih se opazujejo ilegalni zaljubljenci,

tam postopaj, da boš zmogel obdržati ljudstvo.

Samo na sukancu, ne na na galjotski vrvi!

Vi se pa ne smejte, ko vam roke objemajo usta.

Oddajte scenarije za svoja življenja!

Naj bodo obscena in nevarna pisanja,

drugače nikdar ne najdemo konca klobke,

ne spletemo buhtljastega jopiča za domačo rabo.

Zaljubljenci z zamudo vlagajo poznojunijske češnje,

arheologi cmokajo odmeve drug o drugem,

na glas si berejo v kleteh pod Aleksandrijo,

od njihove sape dolga pisma rumenijo iz spominjanja

ven, ven na sonce pa si ne upajo obnemogle črke. Neodločeno!

Že zdaj lahko le visijo s stropa,

da kralju ni treba nazaj

v zatrpani, založeni čas.

Kam sem vtaknil svojo uro? Kralju ni potreben odgovor.

Za odgovor se spogledajo poljubljena mlada ramena;

arheologi nemo stokajo iz nizkih batiskafov,

vsi vijejo roke in si izmišljajo šale,

zvok ne leta več nikamor, zato pa je naš

kralj opustil svoj veliki načrt

in znova zapičil svetilke nad krvavo areno.

4) Sanjal sem gledališkega režiserja (intervju z njim je v predzadnji sobotni prilogi), kako vstopa skozi navadna, niti starinska niti moderna vrata v majhno sobo, vso obloženo z belimi keramičnimi ploščicami, v kateri ni ničesar, niti kljuke za obešanje plaščev ne. Samo en srednješolski stol je postavljen na sredo in on ne pogleda nikogar, ko počasi zapira vrata za seboj. Kaj bo počel v tej sobi?

5) Videl sem teleloga in superkozmista (njegovo ime najdete v asociaciji avtonomnih astronavtov), kako v glavi še vedno nosi svojo skico in izris ideje, večje od njega samega. Čeprav je že on precejšen in ko hodi po ulici, se okoli njegove glave lahno izprehajajo drobni sateliti, on pa jih odganja in se usredišča na po eno misel naenkrat. Kaj bo z njim, ko bodo misli zapolnile orbito in z vso težino planile navzven, da ne bo več ene same na spregled?

6) Taka vprašanja so mi rojila po glavi nekega lepega junijskega dne. Nisem si odgovoril.

7) P.S.: Vsaka točka je okrajšana za iracionalni zgornji del ulomka. Da je vreme bolj jasno.

Preden pride do ponedeljkovega kosila

Spanec, tisti pravi, po katerem se človek zjutraj zbudi in si reče: "Frdamano nazaj, pa imam spet sanje za vpisati v svojo majceno beležko!" je res redka dobrina. Vmes plešeš vzvratnih mišic kólo in si domišljaš, da ti gre vse kot po margarini. Najlepši je tisti del, ko zjutraj ne potrebuješ paracetamola ali acetilsalicilne kisline, ker to res rešuje življenja samo neutrjenim, tistim, ki bodo brez dlak ali ustreznega spolnega organa pokopali zadnje ostanke naše civilizacije. In to ne bodo Mikene, za katerimi bi ostale zlate posmrtne maske, niti ne bodo jaški knosoške kanalizacije, samo en velik, nespodoben madež v kolobarjih novonapihnjenega sonca. Treba se bo preseliti, ljudje; saj je enako, če otrok ob rojstvu sekaje, predirno veka, kot če v sunkovitih šumih hlasta za zrakom na hladnem rdečem planetu. Ni atmosfere? Je pa dobra barva, bagru in vsem monarhičnim tkaninam v poklon. No, nazaj k deci - tudi otroku lahko mirne volje vzamete kisik, ki mu pripada, če se tako odločite, že kar tu, na modri frnikoli, in marsikateri že pridno tare svoje členke na rokah ob tej gnusobni pomisli, ampak končna ugotovitev se zafanfari takole: če se je treba potruditi za poštevanko, prvi poljub in bombažna vlakna v obliki denarja - potem lahko napravimo tudi umetno atmosfero. Nič ni nemogoče. Če bo moral v Pragi snemati Kubrick, naj bo to. Samo da bo upanje naraslo kot sam presvitli rižev luft. Mogoče potrebujemo samo novo vojno, čeprav bi ta bržkone prej rodila novega Brechta kot pa spodobno naselbino na zadnjem planetu pred asteroidnim pasom.

Pas, mislim, ej, kakšen pas nas to zateguje? Ob tem se spomnim še na ezoterični nauk, da bi bila za človeka najboljša obleka iz enega kosa. Poenotenje snovi, poenotenje anime. Kdor si je to izmislil, se očigledno nikdar ni pečal s katero od modnih tvrdk - pa tudi za domači pralni stroj rudarskih družin se ni brigal. No, to samo za omet.

Nazaj k vstajanju. Jutro, ki ga dočakaš tako, da se za pol ure prepustiš svetlobi, ona lazeč svojo osemminutno astronomsko enoto pač preklemano uživa, je ravno enako kot strmeti v cesarjeva nova oblačila. Čeravno te ne boli niti zob niti nimaš moškega kamna v hlačah. Mnogo tistih, ki so se ponoči zelo blizu, v sosednji kuhinji, slekli in podrsali gumene podplate po politih podih plesnih, gre zjutraj na laboratorijske vaje ali na kako razpredelnico; mnogo tistih, ki so se oblekli, preden jih je ujela zora, zdaj gostuje kot leglo ujed v moji glavi, polni slanih kristalov, ki se eden z drugim trejo na ionske iskre. Vsaj dekoracija se je obnesla, če se je že jeziku preveč podaljšal jezik.

Jutri oddajamo svoje "zapiske iz sanj" - in ponosno ugotavljam, da sem imel vsako noč, ki sem jo prespal, kaj napisati. To pomeni, da vsaj tisti jaz, ki mu ne dajem dihati, živi svoje življenje naprej, brez namišljenih koncev ali zastojev na cesti.

Ponoči so me preganjali trije visoki stvori, vsak je izgledal kot v časovni trajektoriji upognjena stolpnica iz ozkih, vzdržljivih tvarin. Poleg njih sem sanjal eno zanimivo uro, kakor zadnje čase vedno nekaj zanimivega razčetverjam čez polego mraka o številkah, največkrat o številkah časa. Zadnjič je bil moja merska enota Boris Kidrič (ki se je vzel iz nevemkatere samoupravne doktrine inu jazbine), danes pa srednjebutalski čas, to je: zamik za osemnajst ur. Pri budilki?!" je neke noči sanjal Allen Ginsberg in preklinjal, na glas: ves Liliput, zgodbe Daniela Defoeja, celo kratke aforizme Petra Ustinova. Samo zato, da je lahko kričal njihova imena in se ukvarjal z zvočnostjo arbitrarnih znakov - imena, imena, imena. Obča, krotasta, ponosno doneča - isti šmoren. Pa če je tudi kakšna rozina vmes.

Potem so prišli, ko je ta Allen Ginsberg, ubogi bradati prodajalec rož, kričal le en dan predolgo, krvniki, in mu zabičali, naj se skloni čez ogobanjen bukov štor, da bi mu bolj ročno odrobili glavo. On je zrl vanje kot zaljubljeni bacek, mežikal skozi roseče kaplje, moledoval, si želel nazaj preteklosti, ampak ni vedel, da je filozofski diskurz prosjačenja ravno v tem, da se znaš pohvaliti, postaviti navpik kot kak majordom in delati, da je tvoja koža levitanov trebuh, tvoja glava pa tvoj nezmotljivi komandni modul. Potem ti ga pač ne odstrižejo kot zadnjemu trafikantu, ampak ti, to že, zavoljo užitka in na splošno kar tako, polomijo srčna vlakna in prodajo srčevo damo. Asa pa lahko obdržiš, da se mimoidočim hvališ, da si nekoč poznal pogansko komunikacijo med ljudmi. Ker danes, je ugotavljal Ginsberg, gre bolj za ekonomijo, tudi v poljubu ali dehtenju pazduh. Vseeno mu je bilo in se je odločil, da bo odslej pisal le še stance in jokave haikuje.

Je danes en nesrečen dan. Zato da bo jutri jasno - na Veneri!

Navadna zgodba je

"Vprašanje o biti izven središča: Ko se znajdem na gledališki vaji, kjer je jasno postavljena ločnica med biti opazovan in biti izvržen, zavržen, vsaj ta ločnica, druge so zamegljene in nejasno v ozadju - ko se znajdem na takšni vaji, se sprašujem, ali je gonilo sveta entropija razbitega vrča ali Vrba V. Gregorja Strniše. Mar mi je za dolge sivi miši, še manj me briga njihova mehka dlaka, ki bi jo v času kuge zlahka zamenjal za podganji kožuh in stisnil svoje sprožene pete tembolj trdno k tlom. Česa vsega mi še ni mar? Za resnične zgodbe in filmske komentarje, ki se skrivajo pri nekaterih piscih nalašč v fusnotah, pri drugih pa štrlijo ven iz glavne njive kot černobilska koleraba. Dovolj je, da si zadovoljen s sabo, malo bolj nasloniš svojo gravitacijsko konstanto na pedal in padeš pod kolesje zloščene limuzine. Brez strahu, onega drugega bo zanimalo samo tako dolgo, dokler mu bo na duši ležalo kamenje angine pektoris in dokler bo njegova zdrava noga raje malo oklevala, preden bo pohodila plin. Komplicirano? Wait 'til we get there, tu smo šele v povojih, tako tesnih, kot se za Uralom povijajo včerajšnji novorojenčki. Besnim, ker je moj prenosnik brez žice, brez signala, opeharjen za ugoden veter, oropan sidra in Panamskega prekopa.

Bachova Chaconne in Nathan Milstein. Zdaj bolj razumem, zakaj se je "naš veliki avtobiografski literat z razletelimi zobmi in še bolj razfukano frizuro" razsrdil in rekel, da je Bach dolgočasen. Če pogledaš bolj nazorno, je BWV opus umetnina iz dolgega (daljnega?) časa. Kaj to pomeni, bi bilo treba raziskati, a za raziskave kronično primanjkuje časa, seveda ne bo noben institut dajal abotnih, potratnih vinarjev, da bi se kdo spuščal v raziskave dolgega časa. Visokoleteči stroj opravlja svoje, vse je v promociji, umetniki se razstavljamo, znanstveniki sestavljajo nazaj, oboji delujejo v imenu slave in vseh njenih cefizljev, lopovščinam ni in ni konca. Verjetno je za izpevanje umetnosti in premočrtnost znanosti kriva sedemmiljardskost, ki nam že zliva vrelega olja dol po pasovih, da se gremo, dnevno, eden z drugim nekakšno samovšečno oljno rokoborbo. Kot da so nasprotihodeči ljudje naslikani in da smo mi edini, ki smo se s kablom vred potegnili iz samodejne matrike. Dosti nažiranja.

Vikend me pričakuje, z njegovim približvenjem se veča čisto poltena naslada nad enim od koncertov stoletja nič - ampak tudi to veselje je plod nekega drugega rojstva, sadež nekega zdavnaj obranega drevoreda junijskih češenj. Junijske češnje so najslajše prijateljice jezikov, to samo za mimogrede. V nedeljo ima blizu nas koncert utelešenje enega od glasov religije, če vzamemo "religijo kot nenehno premišljevanje o bistvenem" (kot pravi ateisti). Kar je huje in rahlo nenavadno, je to, da njegova hči poje bolj po moško od njega, obenem pa je brez svojega "ženskega" očeta brez vsakega temelja in sploh nepotrebna. Kako sta torej zares odvisna glasova moškega in ženske? Naravnost, po liniji ti-vihtiš-pesti-in-omogočaš-jaz-pa-dajem-smisel-razumem-in-vzgajam, hja, tako pač ne bo šlo. Vsaj v primeru Alima in Ferghane Qasimove ne.

Neki baltiški fotograf, rustikalec, je naslovil svojo fotografijo Pomladne sanje. Kako omledno se to sliši, ko se taka velika stvar dahne v jeziku Brižinskem! Vernal dreams, po drugi strani, kot se v izvirniku glasi ime te čudežne slike, pa že odmeva kot polfantastični ep o golotrupih mečarjih, ki so umrli s prihodom puške in pomehkuženega ubijanja. Vernal dreams kot zadnji prizor iz poglavja o resnični slavi, konj kot Janusov pogled naprej in nazaj, mimetični abecednik razločenih prostorov v podobi pa kot slovar pojmov stika ... in nenehnega spoštovanja razdalje.

Voda za pitje, nad katero visi tabla "colored". Louisiana, New Orleans, Chicago - koga briga. Zakaj nam lahko o enakosti in o pravici vmešavanja vedno znova pridiga dežela, ki svoje cvetoče lutke postavlja v svoje opravičilo? Zakaj bi konec koncev morala pridigati samo ena dežela, ostale pa ležerno drnjohati v parterju, kjer se ne dogaja nič, razen da leti draga, razkošna slina z visokega oltarja? Pravica, z resnico vred, ni imela še nikoli ene same prižnice, bog mi pomagaj, kako koristno se zdaj počutim. Ni nikogar zgrozil vizualni učinek črnobele fotografije, ki kaže vojake, kako bodo zdaj zdaj nekemu n.n. odklopili glavič s telesa? Moški, ki je že tako ali tako na posnetku kakor brez glave, nima izraza in ne premore imena, obrazi okoli njega pa so obešenjaško prepričani in prav po heretiško očitni. Saj ni važno, če pade nekaj glav, še vedno imamo nudistične plaže in stalno orbito okrog Sonca! Tudi jaz mislim, da ni važnih nekaj glav, kitajsko zelje ali indijski oreščki, vse skupaj je samo še en zaboj dostavljenega blaga. Pozabite na murve in na metuljaste tkanine iz neznanih dežel - blago danes pomeni samo še blago in tudi trdna snov, najsi bo osmij ali aluminij, ima svoj rok trajanja. Samo zato, da bi tudi stvari spomnili, da ne bomo večno z njimi," si je mislil vajenec Janez, ko je na Patmosu sekljal ovčja pleča tako, da bi jih lahko razdelil med množico, pravično. V Janezovem času namreč že govorimo o demokraciji. Ljudstvo naj vlada, saj kdor sebi krati svobodo, nima pravice vstati in oporekati.

P.S.: Puščati rože po nabiralnikih, onih, starosvetnih? Ljudje, to res nima smisla. Zapacana pljuča tvojega sprejemnega organa morajo, morajo ostati čista, da boš lahko še s kom vdihnil, saj veš, ko pride jutranji prepih skozi dotrajana gotska okna.

Korespondenca

Ti.

Sem v svoji uri. Slišim  dvanajst omaščenih zobnikov, kako se iztezajo čez sveže prebeljeno steno. Večji in manjši si ne dajejo različnih našitkov. Kazalci, ne morem verjeti, ožemajo dolgo krilo svitanja, zašijejo suhi opoldan in potem sušijo od popoldanskega čaja omočeno spodnje perilo polmraka. Medtem zobniki tarejo pozeble cunje brezdonih bardov med svojimi ostrimi koti. Vriskaj, prevejani jebež, napravi si pulover iz stolice, da boš preživel zimo, poletje že odhaja! 

Nekoliko zdelan sem, po podlaktih se mi strja grešni cement - zakaj? Za nič. 

Preživel sem deset eonov na nekem ... predavanju. V zaodrju! Predstava taka (prekleto, kaka?) nima ponovitev, zato pa zložno razgrinja vse: čudovito poparjene terme ter kup gnoja, ki brbota pod njimi. 

Prvič - Spregledal sem v mnogotere reči, samo skozi besedo, skozi nosilni glas. Drugič - ostanke sem znova zavil v tanke sloje vrtnarskega papirja, da se skuhajo sami. Te prve zmesi sem prežvečil tam nekje za nojevo jajce, no, seveda nisem stiskal butice pod pesek - vseeno pa sem, zategovaje svoj pas ob koščene boke, izbljuval drobtine drugega. Nedvomno dosežek. Užitni scenosled večera in njemu navdahnjene noči se je tako izmaličil, da ga niti po dentalnih kartotekah ne bi več ... Hja, predavatelj je imel tudi svojo zobno biografijo s seboj, tako naravnost je bilo to.

Pogrešal sem te na katerem izmed sedežev, še najbolje kje spredaj, čeprav bi bil ravno tako presenečen, kot sem zdaj nad tvojim pismom. Mogoče potem ne bi poslušal - ali bi slišal zares samo avtomatski govor, brez razmišljenih halucinacij, da si zraven? Če hočeš, ti povem kaj več o tem predavanju. Zdaj te gotovo že prijetno pekli po hrbtenjači. Diski se ti sesedajo in Miron bo kmalu brez dela. Rodin pa na psihiatriji, ker, stari moj, saj nihče več ne misli. 

Na predavanju so se postavni nevroni z iztaknjenimi očmi ustoličili sami. Ne moreš jim, niti ti, preprečiti njihovega knežjega kamna in njihovega sramotilnega stebra prav tako ne. Zatekava se k ostrakizmu, saj mi je ljubo, kajti ni bolj pravične sodbe od tiste, napisane na zbitem kremenčevem prahu. Drobir, iskre, ionske vezi, nobene samoumevnosti, samo možnost. Pripravljenost naj konča med amoniti, blesavim načrtom za spomenik.

Sem prebral včerajšnji intervju z Jurijem Mihajlovičem Baturinom v Objektivu, prebral v svoji dnevni vmesni sekvenci, razmišljal, kako je njegova dikcija diplomatsko ostra, veliki zamahi čopičev ... a vendar je zgodba mestoma predvidljiva. Nebohodec! Nujno je - če si v opoziciji z tistimi, ki hodijo samo po naših in nič po skupnih tleh, potem je izštevanka jasna kot vreme izven našega planeta. Predvsem govori Jurij zelo neartistično, bolj ga čutim v pojmih: objektivnost, ozemljenost, obstojnost. Mogoče je to izkazoval samo ta intervju. Res sem ga hotel videti njega in slišati tebe, sem pomislil.

Telelog (naj mu nadenem stvarni psevdonim) je sin mogočnega vojaka in vnuk veleposestnice, pa kaj. Lušči odvečne stike od trenutka do trenutka, kot to počnejo na plantažah Kavčuka v Srednji Ameriki, dnevno. Je bilo tudi ta teden enako videti. Je to tudi moj problem? Tvoj problem? Najmanj je njegov. Treba je odvajati mrtve tokove in pustiti, da si jih pripoji avtocesta ali pa državna arheologija.

Berem revijo o filmu - tebe, pred tem analitika filmske glasbe, včasih še kaj, če utegnem. Se počutim ekskluzivno brez razloga. Da bi si kar aulos zatlačil med zadnja lica.

Temu, kar piše v tvojem post scriptumu, pravim bienalno navdušenje, morda ni ista reč, je pa princip domala enak. Pri terminu zame spregovori kronološka odvisnost, pri tvojem spregovori konstantno razcepljena molekula, a zagotovo je zmeraj samo ena molekula. Ne verjamem več, da si zavoženi čas opomore, razen seveda čez štirideset let, petdeset - morda brez sklepanja ali celo vitja rok napomagaj. Ker delujem drugače? Kako deluješ ti?

Veš, ko je Proces govoril o tem, da je glas razpoka med spancem in budnostjo... Kaj še! Lahko ti podkurijo pod srcem ali ščijejo čez brado. Zapeto neomajno sovražim tisti glas, ki me zjutraj zbudi iz sanj, kadar te sanjam, večkratnik tebe. Brezveze je razmišljati o negaciji. Mogoče je najbolje, da ostanem pri miru (neznani pojem?), ampak nisem preveč prekleto prepričan.

Povzetek citata:

Ne opravičuj se!
Spuščaj se v božje kolesje, kadar ni preostro!
O tebi nihče ne govori!

Vsi te hočejo zase!
Popolna ljubezen ni doktorirala iz fizike, morda pa je diplomirala. 
Starci so raskavi žametni vzglavniki za umivanje od zunanjosti upadle kože. Mladci so nepravilnih oblik in rogati.
Zaupanje ni samo egoistična podstat!
Post scriptum nosi vsebino ante scriptuma!

Hočem te, tudi kadar ti niti zaspati ne uspe!

Obdeluj svoj vrt, jaz ti dovedem dolgi valj z vodo, da ne bo samote. 

Ne vem, kaj je zdravilo!

Srp ali kladivo? 

Naj končam z antipozicijo:

Dva koncepta

1. Nesposobnost preiti časovno ločnico, prekoračiti tok nadzorovanega fizičnega eksperimenta. Amater bi si že zdavnaj odrezal glavo; profesionalec skrbi, da ne bi napak pristopil do svojih knjig, da se mu kaka zapoznela vezava Don Kihota ne zruši na tilnik in mu ne priskrbi subvencioniranega invalidskega vozička. Profi namreč misli na jutri, na svoji dve predavanji iz kontaktnih improvizacij, večerni poligon z ljubimko in potovanje v Tokio, kjer bo poševnookim fotoaparatom govoril o tem, kako se naučiš svoje obrti v štiri letih - in ne v petintridesetih, kot je to v navadi na Nipponu. Koga zanima, kako izgleda profesionalni igralec, kadar vadi, sam; ali bolje - komu pade na pamet amaterski igralec v zasebnem življenju? Terjamo odgovor.
   
2. Neuresničenost je posledica zavestne izbire med ženo in ljubico. Eno je, kar je počel A.P. Čehov v izdihljajih stoletja, ki se je nad smrtjo naslajalo. Drugo pa tisto, kar počne novorojeni odred ustvarjalne demokracije. Stoletje revanš ter drugačnih, bolj intimnih smrti, se je kot deviško rdeče vino noči skisalo med svojimi zatiranimi strastmi, jih ugonobilo - in vse skupaj objavilo v medijih! Mi smo otroci večopravilnosti, zaradi česar bomo odgovarjali.

Precej delni odgovor 1:


Zelo samo delni odgovor 2:


Važno je, kdo nastopa in kdo se izraža. Ali niti to ne?

Roberto Benigni ali benigni tumorji ali novi semester

Nekje proti polnoči se svet zlije v eno, sploh če poslušaš godalni kvartet. Klasika dobi nazaj svoj oplenjeni, od lesnih črvov iztrošeni pomen, jaz pa se sladko smejim, da mi je spet do vsega skupaj. Kako, še ne vem, je pa prelomnosti dovolj minuta, da se spravi v tek. Do tega trenutka sem bil precej upehan in nejevoljen, ker se bliža veliki preizkus, prvi tak res visok drog letos, ki ga bo treba kar čimbolj brez palic naskakovati. Preskočiti.

Vmes smo pojedli nekaj srčnih mišic in se delali, da je tudi stihija samo drugo ime za spreminjanje stvari. Se to kar samo od sebe naredi, ti pa samo stojiš ob najbližjem semaforju in čakaš, da ga bodo v rosnem jutru spet zakurili obrazi študentov, raznašalcev zastonj časopisov in tistih, ki redko spijo.

Zakaj se zdaj spravljam na godala? Mogoče bi bilo res spravno, do vseh, če bi kdaj napisal kaj zabeljenega o sebi, prebito močnega kot zabeljeni žganci, silnega kot kravje mleko ob štirih zjutraj, naravnost izpod mogočnih mehov in neumnih pogledov. Ha! Dobro bi bilo, da bi še jutri oblekel tisto svojo gozdarsko srajco, v kateri se počutim kot pravični knez sredogorskih pragozdov. Stari gorski masivi, razjedeni od topota razcapanih vojakov, obljudeni z egoisti, ki se v samoti nevede predajajo lastnemu malodušju, stari gorski masivi, polni kot mlade oči mehkih lišajev, ki bi jih rad mečkal med svojimi prsti, samo da bi se po delno izgubljenih rokah košato razmazal sladki vonj visokega zraka. Visoki zrak, mogoče je to pravi izraz za tisti zrak, ki ga lahko vdihavaš kot kot svoje postelje, kadar je nisi videl več dni, kot vdihneš tri sekunde pred izpitom, ko je polno svežega v namišljenem vdihu, lahko je tudi tisti zrak, ki ti ga ponudi odpeti vonj človeka, ki se mu mudi z nasmeškom. Ne vem.

Gospod vsevišnji, najsvetejši in oh in sploh bojar starih rodovin človeštva, priporoči svojim mračnim načrtom moje streptokoke, stafilokoke in vsakoredne bacile, ki mi ostudno gomazijo po grlu in moji glavi ne dajo, da bi si izbila vročino - iz sebe. Molimo tudi za mojo vranico, da bi ji pretok rdečih krvničk ne povzročil prastarih krčev ali suhih dni brez zadovoljstva, ki ga nudi tekoča življenjska snov. Naj se uspešno raztegne v svojem meditativnem prizadevanju, da bi v prizadete sobice trupa dostavila zdravo, bohotno navdihujočo kri. Prosim te tudi za svoje Langerhansove otočke, naj ostanejo po zgledu Johna Donneja povezani v čvrsto gomoljiko, ki bo zadajala očiščujoče udarce grobim boleznim, ki se imajo namen naseliti v meni. Gospod, moje telo je močno, akoravno ni obilno, ima pa vse razloge za veselje, samo ko bi mu ti, egoist nadpopolni, dovolil malo uživati v sadovih svojega dela. Daj mi, modrost ti krotka in usmiljena, da nikoli v življenju ne srečam bolehnega človeka, kvečjemu bolehno žival, kajti tiste vrste bitij je dovolj, da, še prav do roba Zemlje so se zaredile, bube nevednega užitka, kaj pa ljudje? Zakaj se morajo potem ljudje umikati tem tajvanskim pijavkam iz prepečene plastike, tem poezijam tekočega traka in deviznih poskokcev? Ne znaš in ne zmoreš odgovoriti, ti hrabri predantični komunist, ki si hotel, da sta moški in ženska enakovredna skupnost. Kako si lahko mislil na kaj tako podlega, ti v haljo zaviti čarodej frdamani? Misliš, da si s svojim jutranjim basom in goščavi prilikujočo brado že uplenil prekaljenost in znanje o vsem? Še vedno gre za kaj in za kako. Se mi zdi, meni, ki mi solzno dolino požirajo zimski virusi, možganske reke jezovi iz armiranega betona, oči pa jeklena očala brez napak, brez lukenj. Da je tudi v pogubi vse popolno, je glavobol močan, trden in neodpravljiv tvorec mojega današnjega kakanja na ta blog :). Pa da boš vedel, ti, srednik med ljudmi in oblaki, čustveni znakci so samo zato, da te ujezim in ti naženem pretkanega profesorja Baltazarja v rit, da ti bo v danki brbotalo in te niti finska savna ne reši pogube. Če boš kaj naredil, si bog, če pa boš samo stal in gledal, da se stori samo, si pa navaden gledališki režiser. Ha!

Mine čas.

Pes se slini, neizpodbitna resnica. Hodi tako, da mu noge zevajo narazen, okorele mesnate hodulje. Zaobrnjeni poganjki jesenske trave se upogibajo mojim korakom. Na prepadnem ovinku pes najprej zavoha meso in se potem požene v dir. Pred kakim tednom so tu zagotovo zaklali kakšno svinjo - ali pa si je edini volk tu okoli napolnil abdomen. Ne znava se več pozdraviti, s psom, buljiva usmerjeno narazen, navzven. Kroživa in podplati se debelijo od rjavine, spuščava se, rokavi pa so vedno bolj oguljeni in ovratnik začne zaudarjati po znoju, ki prihaja s hrbta. Srečava koga, marsikoga in nikogar za več kot vljudnostni priklon. Na koncu razmišljam, zakaj je na daljnem vzhodu lažje ubiti psa - jedo pa tudi svinje. Ve kdo relativističen odgovor? Dvomim.

Asociacije se kotrljajo dalje, kot kakšne čarobne lučice, kot grozeči zrak, kakor izgleda vožnja z avtomobilom na zasneženo noč. 

Simplified chinese. Poenostavljena Tang dinastija, to bi bilo nekaj. Seveda me je zdaj moralo zvesti na čas-opisno informativnost, ker sem tam doma kot v trdno zidani stolpnici, v neuničljivem socrealističnem kvadru. Voltaire ali Apollinaire - to se pravzaprav sprašujem. Francoski duh ali buržujski smraduh ali disident iz čustva in suženj oblike, take, velike, kosmate in daleč stran od vsakega karakterja. Ker tako zaenkrat pišem, kot da se me nič prav zares ne tiče, in tako je pisan tudi Voltaireov Kandid, ki se ga lotevamo ta semester, v isti maniri, po svoje, tudi Saloma, ki jo bomo tudi posiljevali in ji nadevali najrazličnejše grdavžarije v življenjepis. Usoda osebe je nepredvidljiva, usoda odrske osebe pa predvidena - a docela nejasna, polita z nerazločno barvo usmrajenega kotlinskega zraka. Saj, v Ljubljani smo, kjer nas sonce doseže skoraj tako redko kot pravo martinčkanje ohole Britance. Razen morda v Cornwallu, ki pa je preklet s teorijami monarhičnih zarot in legendarnim Pythonovskim štosom, dolgim za celo razmetano epizodo. 

Včeraj smo spočeli nov semester, tako da smo še vedno obračali glave za predzadnjim, prejšnjim, tako da smo zavdali svojim starim simptomom in glavkomom eno orenk kemoterapijo, tako - iz ust v misli in iz klišejev v edinstvenost. Osmo polletje. Potem pa poletje. Ampak zdaj ni čas za preskakovalne prislove. Zdaj je čas za pederastijo, vizijo in Oskarje. Mimogrede, Mickey bi si ga tudi zaslužil :).